Godba se predstavlja...
Tudi korenine naše godbe, kot marsikaterih drugih, segajo v 19. stoletje. Bili so drugačni časi, pripadali smo celo drugi državi in habzburško obdobje je godbi pustilo še zdaj vidno sled: naše uniforme, ki so sicer nove ampak narisane v stilu takratnih frojev.
Prve uradne novice o obstoju godbe v Krminu najdemo v letu 1872, iz katerega leta najdemo statut. Četudi je več kot gotovo, da je nek glasbeni sestav obstajal že prej. V tistem času vsako mesto ali vas so "tekmovali", da bi tudi oni imeli godbo, ki bi jih predstavljala in oživela ali dala slovesni pečat civilnim in cerkvenim dogodkom. Več in lepše o tem nam opisujejo slike iz takratnih časov, lepo se vidi kako so se glasbeni sestavi spreminjali in razvijali.
En takratni posebnež je povzdignil krminski glasbeni svet in dal prestiž godbi: bil je maestro Francesco Camaur, ki je prerano preminil v 42. letu starosti in počiva na našem pokopališču. Na nagrobnem spomeniku najdemo zapis, ki nam pove, da so ga takrat zelo spoštovali in imeli radi: "Zvesti filharmoniki postavljajo v spomin" (zapis je v italijanščini). Godba se lahko pohvali, da se je že takrat poimenovala "Kulturno-umetniško filharmonično društvo iz Krmina" (Società Culturale Artistico Filarmonica di Cormòns) in je ponujala glasbeni pouk mladim, periodično organizirala dogodke (plese) za svoje in družinske člane.
Umor nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 je pustil posledice tudi našim ljudem, katere so poklicali v vojsko: tristo jih je umrlo na ruski fronti in večina že v prvem letu konflikta kasneje poimenovanega Svetovna vojna. Niso bili lepi časi niti za naše godbenike; med iskanjem dokazov, kdo naj bi bil pripadnik Avstrije, več kot nekdo je moral v internacijo. Zato je godba začasno prekinila delovanje.
Ob koncu vojne preživeli si niso upali prebuditi godbe in šele v 30. letih prejšnjega stoletja je takratni režim s pomočjo Dopolavora ponovno postavil na noge godbeniški sestav in še eno zasedbo tamburašev s pomočjo skupine Balilla. Niti takrat ni bilo rožnato. Številne mobilizacije za najprej eno vojno v Afriki in nato za drugi svetovni konflikt so utihnile glasbeno aktivnost. Godbo so nadomestili glasbeni sestavi Regimentov nastanjenih v Krminu z nedeljskimi koncerti, a vse to do njihovega poslanstva na fronto. Politične napetosti ob koncu druge svetovne vojne niso niti tokrat dovolile, da bi rekonstitucija godbe dolgo trajala.
V 80. letih, četudi je minilo drugih 30 let, smo prišli končno na spočetje sedanje rekonstitucije. Vedeli so, da ustanovitev nove zasedbe bi bila možna le s prisotnostjo novih glasbenikov: prejšnjih ali ni bilo več ali jih je samo ostala majhna peščica.
V župnijsih domovih in klubih so začeli z učenjem glasbe. In da bi lahko oživeli godbo, so spodbujali učenje, poleg klavirja, violine in kitare, tudi drugih instrumentov kot so klarinet, trobenta, flavta ali saksofon. Maestro Elio Corolli je imel dodeljeno nalogo, da bi sledil glasbenim tečajem v prid godbi. Prvo skladbo, ki so jo leta zaigrali takratni maloštevilni, je bila "Ancore pendenti". Istega leta so odločili, naj ustanovijo primerno društvo in sicer takratno "Filharmonično društvo". Na dan so povlekli star statut in ga deloma popravili. Zaradi raznoraznih razlogov se je aktivnost spet prekinila po odklonitvi Corollija.
Samo v letu 1989 so brez ambicij ponovno začeli z vajami. Vodstvo je prevzel profesor Sergio Spessot, ki je pripravil godbo, da je prvič uradno zaigrala 26. decembra istega leta na stopnišču pred cerkvijo v Giassicu. Takratno število godcev ni dosegalo dvajset ljudi. Prihodnjega februarja so nato povabili godbo na procesijo sv. Foske v Bornjanu, a tokrat je godbo zaigrala z nekaterimi novimi člani in požela uspeh. Čestitkam iz vseh koncev so se pridružila voščila za nadaljno aktivnost in nova povabila.
Četudi je godba dobro igrala, so razlike v barvah in različni stili oblek slabšali zunanji videz. Prilika, ki je botrovala novemu nastanku oblek, je prišla ko je g. Nino Panzera našel v državnem arhivu osnutek v akvarelu godbeniške uniforme iz 19. stoletja. Sreča je bila tudi v tem, da so nato dobili katalog frnacoske firme, ki je nudila prav tak kroj. Naročili so trideset uniform s ciljem, da bi se lahko lepo predstavili na prazniku Vino della pace (Vino miru) v glavni Proizvajalski kleti v Krminu. Blago je dospelo ob 21. uri na vigilijo istega praznika. Sledili so si vznemirljiva oznanila in klici do vseh godcev; treba je bilo namreč pomiriti in ob nujni potrebi tudi kaj popraviti. Čedna godba se je tako predstavila občinstvu in zaradi značilne obleke še danes jo vsi lepo občudujejo. Poleg samega kroja je posebnost v najvidnejši elementu: klobuk s peresom fazana.
Veliko pomoč za tako veliki nakup (znašal je približno takratnih 30 milijonov lir) je dala banka Cassa di risparmio iz Gorice. Vedno nam je bila in še vedno nam je ob strani Glasbena šola "Francesco Camaur", ki je nabavila veliko instrumentov od Nove godbe iz Orzana.
Število godbenikov je počasi raslo skoraj do petdeset. V največjem številu se je godba predstavila na tradicionalnih Koncertih za dobro leto, ki je vedno 5. januarja. Naj so se odvijali v Dvorani Italija nato v Občinskem gledališču.
Po dobrih sedmih letih aktivnosti je prof. Sergio Spessot podal dirigentsko palico Raoulu Nadaluttiju, ki je z dobro vnemo utrdil glasbeni profil in je v svojih sedmih letih delovanja prejel veliko pohval iz strani profesionalcev. Zdaj je dirigentsko funkcijo prevzel profesor Patrick Quaggiato, ki kljub mladim letom, se lahko podrži z diplomo na Glasbenem konservatoriju "Tartini" v Trstu in z enim vsespoštljivim življenjepisom. Godbo vodi do novih ciljev in izzivov.
Odličen koncert smo imeli v avstrijskem Friesachu na povabilo tamkajšnje občinske uprave. Aplavz je bil kar dolg, publika pa zadovoljna.
Predstavljeni so bili dirigenti, a nič manj vredni so osebe, ki so sprejele funkcijo Predsednika, ki so po vrsti: g. Luigi Soini, g. Bruno Giavazzoli, ga. Annamaria Denti Tarzia, vitez Luciano Stecchina in g. Maurizio Paselli, ki funkcijo opravlja danes.
Javna zahvala naj gre vsem godcem in prijateljem, ki so si sledili v raznih obdobjih do danes, ki so žrtvovali svoj prosti čas, tudi praznike, za kultiviranje svoje strasti in jo dajali na voljo kolektivu, ter se marsičemu odrekali, npr. družini.
Da bi zagotovili dotok novih članov, smo v letu 2004 s pomočjo občin iz Krmina in Mariana, Goriške pokrajine in Dežele Furlanije Julijske krajine ter s pomočjo lokalnih šol ustanovili Eksperimentalni glasbeni center za pihalne in tolkalne instrumente, kjer bi otroci spoznali te instrumente in se jih učili.
Center ima poleg sedeža v Bornjanu še dve podružnici v Krminu in Marianu in šteje približno 40. vpisanih. Namenjen je mladim, a tudi odraslim, in dopušča svobodno izbiro študija, ki je lahko na amaterski ravni ali celo profesionalni. Poleg standardnih tečajev potrebnih za popoln študij instrumenta, smo dodali še skupinsko igro s ciljem, da bi ustanovili mladinsko godbo. Skupine se sestavljajo tudi znotraj istih ali različnih glasbenih družin.
Med leti, sočasno z organizacijo tečajev in koncertnih lekcij po javnih šolah, smo podprli različne projekte, izmed katerih je vredno omeniti dva. V januarju 2007 smo gostili Deželni mladinsko pihalno godbo Anbima Furlanije Julijske krajine, takrat sestavljen iz 80. mladih med 10. in 18. letom starosti, v katerem je bilo tudi pet naših članov. Ob tej priložnosti je godbo vodil prof. André Waignein, avtor številnih skladb za take sestave.
Oktobra istega leta smo zagnali projekt v okviru Osnovne šole v Marianu: najemili smo 31 instrumentov (klarineti, saksofoni, trobente, rogovi, baritoni, pozavne) in jih zaupali otrokom 4. in 5. razredov. Tedensko so uro glasbene vzgoje namesto običajne lekcije namenili študiju na instrumentih z učitelji Centra. Ampak to je druga zgodba...
Luciano Stecchina
Samanta Brumat
Flavio Mucchiut
